Konteksti (Tomaž Bešter), 25. december 2014 ― Jonas Jonasson se je na svoj značilen način zopet poslužil recepta za zabaven in kratkočasen roman, ki svoje veje širi v mnoge smeri, tudi izven kratkočasja in zabave; recepta, ki smo ga lahko prebirali že v Stoletniku, ki je zlezel skozi okno in izginil. V njegovem drugem romanu, ki ga je naslovil z Analfabetka, ki je obvladala računstvo, najdemo geografsko razgibano pripoved, ki pelje od Južnoafriške republike do Švedske, se vmes dotakne tudi Kitajske, Izraela in še drugih držav; tako, kot je pripoved Stoletnika nanizal kot serijo neverjetnih naključij, je nekaj podobnega, čeprav v manjši meri, na delu tudi v Analfabetki. In če je ob Stoletniku v knjigi bilo cel kup bolj ali manj zgodovinsko pomembnih osebnosti, ki so mu prekrižali pot, je bizarnih srečanj s tako pomembnimi državniki v Analfabetki sicer manj, a je že nabor osnovnega dramatis personae dovolj absurden, da se že po prvih straneh obetajo zanimive dogodivščine. vir slike: emka.si Analfabetki je ime Nombeko in prihaja iz daljne južne Afrike, kjer se kot malo dekletce preživlja s čiščenjem latrin. Dokaj kmalu se vsem, tudi bralcu, jasno pokaže, da ima punca neverjeten talent za številke in matematiko. In na splošno je dekle močno iznajdljivo. Nombeko se uspe izviti iz svojega službovanja, spotoma se polasti nekaj diamantov in se odpravi iskat boljšega življenja. Pa se pripeti nekaj nesreč in Nombeko je nato obsojena (sic!) na nekaj dolgih let službovanja pri inženirju, ki je alkkoholik in razvija atomske bombe. Čez nekaj let naključja dosežejo, da Nombeko uspe pobegniti, opehariti dva agenta izraelskega Mosada in prispeti na Švedsko, kjer pa se stvari močno zapletejo. Nombeko je na Švedsko s seboj, čeprav sama tega niti ni želela, pripeljala tudi eno od izdelanih atomskih bomb. Odtlej je celotna zgodba, vsaj tista z Nombekine plati, usmerjena v cilj, kako se znebiti bombe na način, ki ne bo vključeval tega, da bombo raznese. Že nekaj časa smo sicer lahko spremljali tudi zgodbo, ki se je godila na Š